Raziskuj muzej krščanstva na slovenskem

Stiški urbarji iz 16. stoletja
Tadej Trnovšek
2017, Stična
234 x 166 mm, 530 strani
Cena: 20 eur

Cistercijanski samostan Stična je najstarejši in edini še delujoč cistercijanski samostan na Slovenskem.  V svojem skoraj devetstoletnem obstoju je – predvsem v srednjem in novem veku – bistveno vplival na versko, kulturno in gospodarsko podobo Kranjske ter nekaterih drugih bližnjih dežel. Gospodarska moč samostana je najbolj razvidna prav iz urbarjev, ki nam podajajo natančno posestno sliko mogočne Stiške cisterce. Celotna zbirka ohranjenih urbarjev stiškega samostana danes šteje 56 enot, o mnogih drugih urbarjih, ki so se skozi stoletja uničili ali kako drugače izgubili, pa imamo samo posredne dokaze. Publikacija se omejuje na šest najstarejših ohranjenih urbarjev stiškega samostana iz 16. stoletja – iz leta 1505, 1544, 1558, 1572, 1574 in 1575 –, ki jih danes hranijo v Arhivu Republike Slovenije, Samostanskem arhivu Stična in Muzeju krščanstva na Slovenskem. Vsi v muzeju in samostanu hranjeni urbarji so bili v obdobju 2009–2001 digitalizirani, urbarja iz leta 1572 in 1575, ki ju hrani Muzej krščanstva na Slovenskem, pa sta bila tudi v celoti transkribirana.



V pričujoči publikaciji so podani izsledki raziskave stiških urbarjev iz 16. stoletja, ki nam dajejo natančno sliko podložniških obveznosti do samostana in tedanjega obsega stiške posesti na Kranjskem. Stiški samostan je imel v 16. stoletju v 250 vaseh na Kranjskem v svoji lasti kar 1073 hub, 48 mlinov ter več njiv, travnikov, vrtov, rovt, kajž, koč, domcev, hiš in dvorcev. Oddaja dajatev v naturi nam razkrije, kaj vse so kmetje v 16. stoletju pridelovali ali vzrejali. Pridelovali so žita kot so oves, pšenica, rž, proso in ječmen, ter vzrejali prašiče, koze, ovce, kokoši in piščance. Podatkov o vzreji  drugih živali ne zasledimo, čeprav se na nekaterih mestih omenjajo konji, a so bili ti za običajnega podložnika večinoma nedosegljivi. Kmetje so bili dolžni opravljati tudi tlako. Ta je najpogosteje vključevala tovorjenje mošta, vina, olja, soli in sena. Kmetje, ki so prebivali v okolici samostana, so za tlako na samostanskih pristavah kosili travo, sejali in želi žito, orali ter opravljali druga tipična kmečka opravila. 


 


Publikacija je opremljena s tabelarnim pregledom štirih stiških urbarjev. Upam, da bo na ta način odprla nove možnosti in še bolj prispevala k nadaljnjim raziskavam predvsem na področju lokalne zgodovine, rodoslovja in imenoslovja.