Explore Slovene Museum of Christianity
Muzej krščanstva na Slovenskem, Stična 17, 1295 Ivančna Gorica
Občasna razstava:
Stiški opat Jakob Reinprecht kot naročnik zgodnjebaročnih umetnin / projekt Barok v Sloveniji
20. junij – 6. november 2025
Razstavo o stiškem opatu Jakobu Reinprechtu smo pripravili v okviru projekta Barok v Sloveniji. Umetnostnozgodovinske raziskave zadnjih desetletij so narekovale, da po dobrih šestdesetih letih ponovno predstavimo baročno umetnost na Slovenskem v luči novih dognanj. V Muzeju krščanstva na Slovenskem smo se odločili na panojski razstavi v muzeju in na lokacijah po samostanu predstaviti stiškega opata Jakoba Reinprechta, ki je vodil samostan v letih 1603–1626. Opat Reinprecht je bil pomemben cerkveni dostojanstvenik zgodnjega 17. stoletja, ki je utiral pot baročni umetnosti na Kranjskem.
Reinprechtov večji gradbeni podvig je bilo obokanje srednjeveške redovne cerkve z zgodnjebaročnim obokom, postavitev kupole in osmerokotnega zvonika (1622). Dogradil je staro prelaturo (1606), v kateri danes deluje Muzej krščanstva na Slovenskem. Z zgodnjebaročnimi štukaturami je dal okrasiti srednjeveški glavni samostanski vhod v zgornjem stolpu (1620). Na vrtu je dal postaviti vrtno uto, ki danes velja za edino tovrstno ohranjeno senčnico na Slovenskem. Še za časa življenja je poskrbel za svoj imeniten figuralni nagrobnik v stiški baziliki (1623). Opat Jakob Reinprecht je naročil tudi prezidave drugih cerkva na Dolenjskem (npr. na Trški gori) in raznolika kiparska dela.
Izdali smo publikacijo:
Nataša Polajnar Frelih, Stiški opat Jakob Reinprecht kot naročnik zgodnjebaročnih umetnin, Stična: Muzej krščanstva na Slovenskem, 2025.
Spremljevalni program:
Z mislijo na otroke in družine bomo razstavo obogatili z didaktičnimi igračami (pobarvanke ter vstavljanke) z baročnimi motivi. Razstavo bo spremljal tudi andragoški in pedagoški program. Odrasli in seniorji se lahko pridružijo strokovnim vodstvom po razstavi:
29. junija (16.00–17.00)
19. julija (16.00–17.00)
24. avgusta (16.00–17.00)
8. oktobra (16.30–17.30)
Načrtujemo tudi več pedagoških oziroma medgeneracijskih delavnic, kamor so vabljeni tako starši z otroki in stari starši z vnuki, kot tudi vsi omenjeni samostojno ter mladina.
13. avgusta (14.00-16.00) se bomo urili v kaligrafiji, prepisano besedilo pa bomo okrasili s pozlato.
27. septembra (10.00-12.00) bomo tiskali na tekstil z baročno šablono oziroma iz zakladnice baročnih motivov.
11. oktobra (10.00-12.00) bomo iz gline ustvarjali (baročne) angelčke.
Kontaktni osebi
mag. Nataša Polajnar Frelih, Muzej krščanstva na Slovenskem, tel. 0178 77 863, 041 562 807 (za razstavo)
dr. Dijana Pita da Costa, Muzej krščanstva na Slovenskem, tel. 0178 77 863, 041 689 994 (za pedagoški in andragoški program)
V nadaljevanju sledi razširjena razlaga informativnih tabel, postavljenih po muzeju in samostanu.
Stara prelatura 1604–1606
Redovni kronist Pucelj za leto 1606 navaja, da je Reinprecht z velikimi stroški dokončal Staro prelaturo. V stavbi, ki jo je podaljšal in razširil, je uredil opatovo pisarno, kapelo, prostor za arhiv in sobe za goste.
Stara prelatura je preprosto masivno dvonadstropno poslopje, sestavljeno iz dveh stavb: Lavrencijeve utrdbe na desni in Reinprechtovega dela na levi strani. Nekatera okna imajo preproste kvadratne okvire, nekatera so kamnoseško okrašena. Najbolj razkošne so bifore, ki na zunaj zaznamujejo osrednja prostora. Okenske okvire krasijo motivi diamantne rustike in drobna dekoracija, kar je bila noviteta v tistem času in je izrazito manieristična. V stavbi danes deluje Muzej krščanstva na Slovenskem.
Severni vhodni polkrožni portal sestavljajo kamniti bloki v obliki brušenih kamnov. Portal na sredini združuje sklepnik z grbom opatskih insignij in treh stiliziranih lilij na ščitu. Opat Jakob je na portal dal vklesati napis: IA + AB + SI (Jacobus Abbas Siticensis - Jakob, stiški opat). Portal zgoraj zaključuje prekladna strešica. Pod njo vidimo ploščo s štirimi grbi in napis z letnico nastanka: ANNO M. SEXCENTESIMO QUINTO (1605). Od leve proti desni si sledijo grb Avstrije z močno vodoravno prečko po sredini, grb cistercijanskega reda s poševno šahovnico, grb samostana Rein z Marijinim monogramom in grb stiške opatije s ptičem na obzidju. Da je bila Stara prelatura dokončana leta 1606, izvemo iz napisa na bifori nad južnim portalom: PER FRATREM ET DUM. DUM. IACOBUM ABBATEM SITHICENSEM 1606. (To delo je oskrbel brat in gospod Jakob, stiški opat leta 1606).
Sledi Jakoba Reinprechta v Stari prelaturi
Na kamniti prekladi nad notranjimi vrati, ki vodijo v drugo nadstropje Stare prelature, je vklesan naslednji latinski napis: HOC OPUS AFVNDAMENTIS FIERI CVRAVIT REVEREN. AD MODUM DNS DNS FR. IACOB. ABBAS SITTICENSIS A.M. SEXCENTESIMO QUINTO (To delo je dal od temeljev napraviti prečastiti gospod gospod pater Jakob, stiški opat, v letu 1605).
Iz časa opata Jakoba Reinprechta sta tudi dva kamnita portala s trikotnima zaključkoma z grbi stiškega samostana in grbom opata Jakoba.
Ob zadnji prenovi je bil prostor poslikan s podobnim ornamentom, kot ga vidimo v veliki pravokotni slavnostni dvorani, v kateri se je v celoti ohranil lesen strop, razdeljen z globokimi in bogato členjenimi okviri na različno geometrično oblikovanih poljih.
Latinski citati v Lavrencijevi utrdbi
Originalen lesen strop v tem prostoru je bolj preprost. Poslikave so iz različnih časovnih obdobij. Iz časa opata Jakoba Reinprechta so po vsej verjetnosti napisni trakovi z latinskimi citati cerkvenih učiteljev, ki jih vidimo v poljih tik pod stropom. Ostala poslikava je iz druge polovice 18. stoletja, ko sta samostan vodila opat Vilijem Kovačič in Frančišek Ksaver Taufferer.
Latinski citati cerkvenih očetov se glasijo:
NON LOCA VEL ORDINES CREATORI NRO
NOS PROXIMOS FACIVNT SED NOS
MERITA BONA CONIVNGVNT (NOS DEO / CVM EO?)
MALA DISIVNGVNT S. GREGORIVS.
Niso kraji ali redovi tisti, ki nas približujejo (Bogu), temveč naše dobre zasluge nas združujejo Bogu, slabe pa ločujejo.
Sv. Gregor
AE ET S.
ECCLESIAM …
(Neki svetnici in svetemu?) to cerkev …
VA MANDANTEM ET GRANDIA
FACIENTEM S. CHRYSOSTOMVS.
Ki ukazuje in dela velike reči.
Sv. Hrizostom
S. BERNARDVS
TRIA RELIGIOSVM FACIVNT (SANCTVM)
DEO PA (VPERTAS, CASTITAS, OBOEDIENTIA)
ET MVLTVM …
Tri stvari napravljajo (redovnika?) Bogu. (Uboštvo, čistost, pokorščina) in veliko …
Sv. Bernard
ELI VM DEVS MVT
RETVM … S. AMBROSIVS
In Bog …
Sv. Ambrož
LI SVS GREXINFICI
S. HIERONYMVS …
Se čreda okuži …
Sv. Hieronim
DEVOTIONIS CERTAMINE ET IN
OPERATIONE SVPERARI …
S. GREGORIVS
V bitki pobožnosti in v delu se premaguje …
Sv. Gregor
PRAECIPITVR QVAERIT CVR, QVA RE, QVA
OBREM S. AVGUSTINVS…
Ukazuje. Sprašuje čemu, zakaj, zaradi česa …
Sv. Avguštin
Poslikave v prostorih nad nekdanjim srednjeveškim vhodom v stiški samostan
Poslikave iz časa opata Jakoba Reinprechta so se ohranile tudi v treh manjših prostorih nad nekdanjim srednjeveškim vhodom v samostan.
V sobi 1 na stropu vidimo rastlinsko ornamentiko, ki preide v preplet vitic in živali. Naslikani so sova, zajec, dve fantazijski kokoši in dva papagaja. V medaljonu je upodobljen pastir, ki sedi na tleh, v rokah pa ima glasbeni inštrument. Pastirja obdajajo lovski psi. Poslikava v medaljonu je prekinjena z naknadno postavljenim zidom naslednje sobe. Po prostoru poteka naslikan ornamentiran zidec. Nad njim so na zahodni strani prostora med vitičevjem naslikani grbi z opatskimi insignijami (mitro in opatsko palico), pod njimi pa vidimo naslikane košarice s sadjem in cofe. Detajli so izredno podobni štukaturnemu okrasu vhodnega stolpa iz leta 1620.
Prvi grb na levi strani zida: v grbu vidimo cistercijansko šahovnico, zgoraj monogram M, spodaj pa roko s kladivom. Glede na monogram M ga lahko povežemo s cerkvenim dostojanstvenikom iz cistercijanskega samostana Rein pri Gradcu.
Drugi grb je nečitljiv. Ohranjena je le risba opatskega oz. škofovskega pokrivala, mitre.
Tretji grb: z leve proti desni se na grbovnem ščitku na sredini križata dve opatski palici, med njima je zgoraj naslikana mitra, spodaj pa zaprta knjiga. Kljub zaprti knjigi bi domnevno lahko predstavljal hrvaški cistercijanski samostana Topusko.
Četrti grb je nečitljiv. V spodnjem delu vidimo dve veliki liliji nad njima pa pastorale in mitro. Zaradi poškodbe ga ne moremo pripisati konkretni osebi oz. samostanu.
Peti grb, ki je na nasprotni steni, pripada družini Schönleben. Na sredini ščitka so tri rože, spodaj in zgoraj pa dva leva. Na vrhu je okrašen s šlemom družine Schönleben.
Poslikave v prostorih nad nekdanjim srednjeveškim vhodom v stiški samostan
Soba 2 je vrinjena med prvo in tretjo. Prvotno je bil to en prostor. Do prezidave prostora, ki je poškodovala in zakrila originalno poslikavo z začetka 17. stoletja, je verjetno prišlo približno sto let po opatu Jakobu Reinprechtu, za časa opata Antona Gallenfelsa (1688–1719). Obok krasi baročna štukatura s putti, ki nosijo simbole štirih letnih časov. Iz štuka sta izdelana tudi dva grba, vsak nad svojim vhodom. Nad severnimi vrati je grb stiškega opata Antona Gallenfelsa, nad nasprotnimi pa v grbu vidimo le obris ptice. Po vsej verjetnosti je bil nad temi vrati dvojni grb samostana Stična in tedanjega opata.
Nad oknom, ki ga vidimo na naši levi strani, so naslikani trije grbi. Prvi z leve je grb stare kranjske plemiške rodbine Gall-Gallenstein (samorog in šlem). Galli so imeli do prve polovice 17. stoletja v lasti kraje Višnja gora, Smreka in Mirna, ki so bili pod stiško cerkveno oblastjo. Bili so tudi donatorji stiškega samostana. Janez Gall je bil stiški opat okoli leta 1250.
Osrednji grb s konji in pticami bi lahko bil grb Michaela Mikheza (umrl 1620), ljubljanskega stolnega dekana, kanonika, generalnega vikarja in gorečega protireformatorja. Mikec je bil tesni sodelavec ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, s Hrenom pa je sodeloval tudi stiški opat Jakob Reinprecht. Mikec je bil tudi mecen slovenske knjige. Leta 1615 je založil Mali katekizem v Augsburgu.
Slabo ohranjen grb na desni strani domnevno pripada družini Ravbar (bika in šahovnica).
Prostori nad nekdanjim srednjeveškim vhodom v stiški samostan
Sosednji, 3. prostor, je bogato poslikan. Nad vrati je glavna ovalna poslikava z lovcem na belem konju, pred njim pa je jelen, okoli katerega tekajo psi. Lovec je brez orožja. Na obočnem polju levo od osrednjega prizora v medaljonu je naslikan mogočen pav. V tretjem polju je v medaljonu imenitno naslikan lovec s puško na hrbtu. Gledalcu kaže hrbet. Pod njim sta veverica z lešnikom in ptica. V četrtem polju, torej že na desni strani oboka, vidimo figuro gonjača. Za pasom ima sabljo, v svoji levici drži sulico, v desnici pa rog, s katerim kliče svoje pse. Ti so narisani med viticami, kjer so naslikani tudi številni zajci.
Nad ornamentiranim zidcem so med viticami na levi steni ponovno naslikani grbi cerkvenih dostojanstvenikov z njihovimi insignijami, spodaj pod zidcem pa se ponovi motiv košar s sadjem in cofi.
Grbi: Na osrednjem mestu nad okensko odprtino po vsej verjetnosti vidimo grb nadvojvode Ferdinanda II. Habsburškega (1578–1637), od leta 1619 dalje cesarja Svetega rimskega cesarstva, in grb njegove žene Marije Ane Bavarske (1574–1616). Pod njima je v okenskem ostenju na levi grb cistercijanskega samostana Neukloster pri Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt, zlat križ na avstrijskem rdeče-belim vojvodskem grbu). Nasproti njega je neznani grb. Na okenskem ostenju zgoraj je na levi neznani grb, desno pa grb ljubljanskega škofa Tomaža Hrena (obrisi peterokrake zvezde v zgornjih poljih, dva leva na spodnjem).
Na levi steni so domnevno grbi stiškega opata Jakoba Reinprechta (liliji in ptici), reinskega opata Jurija Freyseisna (Marijin monogram in dva želoda). Freyseisen je Jakoba Reinprechta nastavil za predstojnika sprva kostanjeviške, nato pa stiške opatije. Tretji grb lahko pripišemo Jakobovemu bratu Juriju Reinprechtu (diagonalno upodobljena dva leva in tri lilije).
Na nasprotni steni vidimo z leve proti desni deželni grb Štajerske, Koroške in Kranjske. To so grbi dežel, kjer še danes stojijo cistercijanski samostani: Rein pri Gradcu na Štajerskem, Vetrinj na Koroškem in Stična na Kranjskem.
Leseni kipi pred nami so z oltarja sv. Ane iz cerkve sv. Nikolaja na Gradišču nad Stično, ki je bila nekdaj stiška podružnica. Opat Jakob jo je dal prezidati in opremiti z novimi oltarji. Sv. Ana Samotretja za roko drži Marijo, v drugi nosi golega Jezusa, ta pa zemeljsko oblo. Levo od sv. Ane Samotretje stojijo po vsej verjetnosti Abraham in Izak (v prizoru Abraham daruje Bogu sina Izaka) in sv. Joahim s knjigo in tremi jabolki. Desno od sv. Ane Samotretje stojijo neznani svetnik in morda sv. Jožef, ob njem pa sv. Caharija s kadilnico. Čokate figure, oblečene v draperijo z drobnimi gubami, so delo enega rezbarja. Namembnost prostora ni popolnoma jasna. V desnem kotu zadaj je niša srednjeveškega stranišča.
Okrasitev vhodnega stolpa s štukaturami, 1620
Štukature iz leta 1620 so najstarejše ohranjene dekorativne štukature na slovenskih tleh in tudi prvi primer figuralnih štukatur pri nas. Neznani štukater je na stenah upodobil prizore: Postavljanje križa, Križanje, Poslednja sodba in Jeruzalem. Na obok je postavil štiri cerkvene učitelje. Gre za redko upodobitev cerkvenih učiteljev, ki so stopili na tradicionalna mesta štirih evangelistov. Vsebino naj bi narekovala usmeritev cerkve po tridentinskem cerkvenem zboru (1545–1563). Koncil je utrdil protireformacijo in poudaril katoliško pravovernost, utemeljeno na nauku cerkvenih očetov.
Prostor obroblja ploskovit trakast ornament, ki je bil priljubljen predvsem v deželah severno od Alp od druge polovice 16. stoletja dalje. O poljudnosti manierizma govorijo groteskno karikirani obrazi z velikimi izbuljenimi očmi.
Na južni steni je umetnik upodobil prizor Križanja, ki pa je danes le delno ohranjen. Odpadla sta križa s Kristusom in desnim razbojnikom. Na reliefu najdemo napis: MYSTERIUM SALUTIS HUMANAE IN CRUCE REPARATAE (Skrivnost človeške rešitve, obnovljene na križu). Kot je ugotovil dr. Emilijan Cevc, se je neznani štukater pri tem delu zgledoval po grafičnih predlogah Tintorettove slike Križanje za Scuolo Grande di san Rocco v Benetkah (1565). Tintorettovo slavno sliko so hitro razširile številne grafične predloge, med drugimi bakrorez Agostina Carraccija iz leta 1598, pri nas pa so bili najbolj priljubljeni rezi Aegidiusa Sadelerja (1570–1629). Stiški mojster je kompozicijo nekoliko prikrojil po svoje.
O Tintorettovi sliki Križanje za Scuolo Grande di san Rocco v Benetkah (1565) izveš več na sledečem posnetku. Oglej si tudi grafike Aegidiusa Sadelerja, ki se zgledujejo po Tinotrettovi sliki Križanje.
Jeruzalem je upodobljen sredi pokrajine kot trdnjavsko mesto, s Soncem in Luno nad stavbami. V sredini prizora stojita Marija in Janez Evangelist, klečeča Magdalena pa se oklepa spodnjega dela manjkajočega križa in pogleduje navzgor. Na levi strani vojaki trdosrčno kockajo za Kristusova oblačila, k osrednjemu prizoru Križanja pa se približujejo jezdeci. Štukater je poskušal ustvariti vtis globine s pomanjšanimi štafažnimi figurami in s stopnjevanjem globine reliefa, ki je v ospredju polnoplastičen, v ozadju pa se kromatično staplja s podlago.
Prizor Postavljanje križa na Golgoti na nasprotni, severni steni vsebinsko dopolnjuje prvega. Na desni strani so konjeniki s turbani na glavah in turškimi sabljami v rokah. Na levi strani je grič. Ob onemogli Mariji, Jezusovi materi, so zbrane tri žene: Magdalena, Kleopa in Marijina sestra Saloma. Spredaj na sredini vidimo s hrbta upodobljeno osebo, ki s pomočjo vrvi dviga križ. Zadaj pod kolesom na tleh sedi zvezan razbojnik. Figura na skrajni desni, v dolgi suknji in s širokokrajnim klobukom, naj bi bil protestantski pridigar. Kristusovim sovražnikom so se poleg rimskih vojakov pridružil turški konjeniki, janičarji in predikant.
Na sredini oboka so v štirih polkrožnih ovalih upodobljeni cerkveni učitelji: sv. Gregor Veliki, sv. Avguštin, sv. Ambrož in sv. Hieronim. Njihova imena lahko preberemo na napisnih trakovih. Upodobljeni so v renesančnih interjerjih, v svojih »studiolih« (študijskih kabinetih). Sv. Ambrož sedi ob mizici z renesančnimi orlovskimi nogami. Cerkveni učitelj bere iz knjige; v ozadju je arhitektura, na levi strani je vaza s cvetjem. Sv. Avguštin prav tako sedi pri mizi. Za njim so arkade z dvojnimi stebri in školjkastim motivom nad biforami. Svetega Hieronima prepoznamo po levu, lobanji in kardinalskem klobuku. Tudi on piše na mizi, v ozadju pa so arkade s polkrožnimi loki. Sv. Gregor sedi pred arhitekturo in ima ob sebi svoj atribut, papeško tiaro.
V luneti zgoraj na zahodni strani je upodobljeno mesto Jeruzalem. Ob straneh prehoda stojita dve moški figuri, domnevno vojaka oz. stražarja samostana. Danes sta ohranjena le od pasu navzdol.
V luneti nasproti vidimo relief Poslednje sodbe. Kompozicija je po tradicionalnem srednjeveškem ikonografskem programu razdeljena na tri pasove. Na vrhu kraljuje Kristus Sodnik z zemeljsko kroglo pod nogami in z razširjenimi rokami deli človeške duše. Ene duše gredo v pekel, druge v nebesa. Nad njegovo desnico je upodobljena lilija zveličanih, nad levico pa meč sodbe in pogubljenja. Ob Kristusu sta Marija in Janez Krstnik. Na sredini kompozicije vidimo, kako mrtvi vstajajo iz grobov na klic dveh angelov s trombama. Nekatere od njih lovijo zlobni hudički in jih v samokolnicah vozijo ali vlečejo v pogubo. Pekel je prikazan kot žrelo pošasti. Na Kristusovi desni strani se v urejeni skupini razvrščajo zveličani, ki jih angel s palmo vodi v nebesa, za njim pa stopa angel z žezlom. Izbranci, ki odhajajo v nebesa so upodobljeni goli, kar simbolizira njihove brezhibne duše.
Stično točko oboka predstavljata stiški in Reinprechtov grb z napisnim trakom s kraticami I.A.Z.S. (Iacob Abt zu Sittich) in letnico 1620.
Prenova samostanske cerkve, 1622
Jakob Reinprecht je z novim obokom, ki je nadomestil prejšnji leseni strop, dal stari romanski triladijski baziliki iz 12. stoletja sodobnejši, zgodnjebaročni značaj. Celotno cerkev je prekril z novo enotno dvokapno streho. S tem je zakril svetlobno nadstropje glavne ladje romanske bazilike, cerkev pa je s prenovo izgubila značilno višinsko stopnjevanje stavbnih mas. Cerkveni stavbi je dodal tudi kapelo sv. Alojzija, pevsko emporo in malo zakristijo. Na vzhodni strani so podrli vse tri polkrožne apside kot zaključke treh vzdolžnih ladij. Obe korni stranski kapeli so zaključili z ravno steno, na mestu srednje apside pa so pozidali visok prezbiterij z oporniki. Vsa sivo obarvana okna na severni zunanjščini stiške cerkve ter sivo obarvana okna in stenska vdolbina na čelni steni severne prečne ladje so še iz Reinprechtovega časa. Zahodni del cerkve so skrajšali za eno polo in naredili novo preprosto fasado z novim portalom. Kamniti stranski portal iz črnega in rdečega marmorja na severni zunanjščini stiške cerkve je datiran v začetek 17. stoletja. Jakobov grb je na desni strani.
Nad stičišče ladij je dozidal nov zvonik z osmerokotnim prerezom in s šilastimi okni, ki je bil v ladijskem delu obokan s plitvo kupolo.
Notranjost cerkve je dal obokati z banjastim obokom. Osrednje mesto na oboku glavne ladje zavzema njegov grb z napisom, ki nam sporoča, da je za vse delo, ki je bilo opravljeno, poskrbel »zelo spoštovani gospod gospod Jakob, sedemintrideseti opat tega znamenitega stiškega samostana v letu Gospodovem tisoč šesto drugem.«
PER ADMODV(M) REVERENDVM D(OMI)N(V)M
D(OMI)N(V)M IACOBUM TRIGESIMUM
SEPTIMV(M) HVI(VS) INCLITI MONAS
TERII SITTICENSIS ABATEM
ANNO D(OMI)NI MILLESIMO SEXCENTESIMO SECUNDO
V napisu manjka dvajsetica, saj je bila prenova končana leta 1622, kot je napisano na vrhu zahodnje cerkvene fasade. Obok je dal okrasiti tudi s cvetličnimi šopki in ornamentalnimi okviri z angelskimi glavicami. Ploskovitost in elementi okovne ornamentike postavljajo štukaturo v slogovno in časovno bližino ornamentalnega dela vhodnega stolpa, čeprav gre za različna štukaterja.
Na mestu sklepnikov v stranskih ladjah vidimo številne grbe, izdelane v štuku. V južni stranski ladji si od zahoda proti vzhodu sledijo grbi samostana Kostanjevica na Krki in samostana Monošter, Reinprechtov grb, grb reinskega opata Matthiasa Gülgerja ter grbovni znamenji ljubljanskega škofa Tomaža Hrena in oglejskega patriarha Peregrina. V severni stranski ladji si od zahoda proti vzhodu sledijo grbi cistercijanskih samostanov Topusko, Neukloster, Lilienfeld, Stična, Vetrinj in Rein. Pod pevskim korom vidimo grbe Kranjske, Koroške, Štajerske, Bavarske in avstrijski cesarski grb.
Kupola in štiri sferična trikotna polja pod njo so bila poslikana s freskami v času opata Reinprechta. V kupoli so upodobljeni štirje latinski cerkveni očetje (sv. Ambrož, sv. Avguštin, sv. Gregor in sv. Hieronim), angeli z inštrumenti in nekoliko mlajše Marijino kronanje. V trikotnih poljih pod obokom vidimo naslikane apostole. Kupola in način obokanja sta v kombinaciji z ostalimi elementi za naš prostor izredno napredna. Razen profanih prostorov so sakralni na drugih območjih potrebovali še nekaj desetletij, da so dosegli podobno razvojno stopnjo. Tip obokanja je doživel zadržan odmev v lokalni arhitekturi (Trška gora, ladja kapiteljske cerkve v Novem mestu).
Reinprechtov nagrobnik, 1623
Kot piše samostanski kronist Pucelj, si je opat še v času življenja zagotovil kvaliteten nagrobnik v stiški samostanski cerkvi, kjer si je dal urediti tudi grobnico zase in za svoje naslednike v večni spomin.
Tridelni nagrobnik (epitaf) stiškega opata Jakoba Reinprechta je izdelan iz rdečega kamna. Opat Jakob Reinprecht je predstavljen kot plemenit mož z brado, oblečen v mašni plašč. Na prsih ima Križanega, v rokah pa knjigo, ki jo tesno stiska k telesu, in škofovsko palico. Glavo mu krasi mitra. Levo in desno od upodobitve umrlega sta podobi angelov v vlogi kariatid. Na vrhu je opatov grb, ki ga pridržujeta putta s peščeno uro in človeško lobanjo. Spodaj je plošča z latinskim napisom, ki se v prevodu glasi:
Epitaf zelo spoštovanega gospoda Jakoba XXXVII. tega samostana opata. Vam, ki hlepite v vrhe, ki žeja vas hvale in slave, / žeja prešla bo takoj, če se le spomnite name. / Ljudstev vladarji zato posebej hranite v spominu, / bridka da smrt tudi žejne časti prizadene s pogubo. / Vedite, jaz tudi bil, predstojniki, to sem, kar vi ste, / kar pa sem zdaj boste vi, v teku se bližate meni.
Neznani kipar je z Reinprechtovim epitafom dosegel ustvarjalni vrh in izpričal severno stilno orientacijo. Čutiti je vpliv nizozemske plastike, ki se je v osemdesetih letih 16. stoletja pojavila v južni Nemčiji. Kipar Hubert Gerhard, po rodu iz Amsterdama, po šolanju pa iz kroga Giovannija da Bologna, je izdeloval monumentalno plastiko. Med Reinprechtovim mojstrom in Gerhardom seveda ni direktne povezave. Oblikovni značaj, ki ga kaže delo Reinprechtovega mojstra, je logičen nasledek južnonemškega kiparstva. Pri tem se je ohranila in razvila iz gotike podedovana slikovita struktura drobnih, zdrobljenih gub z ostro sekajočimi se robovi. Take gube vidimo na opatovi tuniki in na haljah angelov na Trški gori. Ne vemo, od kod je kipar Reinprechtovega nagrobnika prišel, kje je deloval in bival. Vsi njegovi izdelki so za zdaj omejeni na Dolenjsko. Podobno zasnovan epitaf je epitaf mladega Andreja von Purgstal iz leta 1623, ki je vzidan v preddverje Martinove cerkvice v Metliki. Oba epitafa naj bi bila delo istega avtorja.
Kip Žalostne Matere Božje v glavnem oltarju samostanske cerkve
Ob prenovi bazilike na začetku 17. stoletja je Reinprecht priskrbel štirinajst novih lesenih oltarjev, od katerih pa se je ohranil le kip Žalostne Matere Božje (Sočutne) z glavnega oltarja. Kip je po kakovosti povprečen in se ikonografsko nanaša na tip poznogotskih Sočutnih iz zgodnjega 16. stoletja. Rezbar se je verjetno zgledoval po bakrorezu Jana Sadelerja, ki ga je v letih 1584–1586 vrezal po kipu münchenskega kiparja Huberta Gerharda. Vpliv njegovih grafik je opazen tudi pri kiparju Reinprechtovega epitafa.
Grb velike samostanske dobrotnice Viride Visconti
Jakob Reiprecht je po vsej verjetnosti dal postaviti tudi relief iz peščenjaka, ki predstavlja grb velike samostanske dobrotnice, milanske vojvodinje Viride Visconti (1351–1407).
Virida je bila žena Leopoda III. (1351–1386), vojvode Avstrije, Štajerske in Koroške. Bila je svakinja nadvojvode Rudolfa IV. Ustanovnika (1339–1365), ki je med drugim povzdignil Kranjsko v samostojno vojvodinjo (1364) in ustanovil Novo mesto (1365). Bila je mati Ernesta Železnega (1377–1424), zadnjega avstrijskega nadvojvode, ustoličenega pri knežjem kamnu na Gosposvetskem polju še po starem karantanskem obredu. Njen vnuk Friderik III. (1415–1493) je bil prvi nemški cesar iz habsburške dinastije in med drugim ustanovitelj ljubljanske škofije (1461–1462).
Virida Visconti je zadnja leta življenja preživela v zavetju stiškega samostana, v gradiču na Pristavi nad Stično. Leta 1397 je določila, naj menihi njo in njene prednike prištejejo med »velike samostanske dobrotnike,« med t. i. ustanovitelje, da naj vsak dan opravljajo mašo pri oltarju sv. Katarine, oskrbujejo večno luč pri Marijinem oltarju in vsako leto na dan njene smrti opravijo slovesni aniverzarij (obletnico) z vigilijami in mašami, ki se naj jih udeležijo vsi duhovniki.
Povzeto po:
Ana MODIC, Stiški opat Jakob Reinprecht (1603 – 1626) kot naročnik, (diplomsko delo), Ljubljana, 2011.
