Raziskuj muzej krščanstva na slovenskem

Samostan Stična

Samostan stična

Njegovi začetki segajo v leto 1132, v čas romanike. Samostan je kmalu postal versko, cerkveno, kulturno in gospodarsko središče Kranjske.

Samostanska knjižnica je do jožefinskih reform varovala dragocene iluminirane Stiške rokopise v latinščini iz 12. in 13. stoletja. V Stični je leta 1428 nastal za slovensko slovstvo pomemben Stiški rokopis, eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini.

Skozi stoletja je samostan spreminjal svojo stavbno podobo. Vse do danes je ohranjeno najstarejše jedro samostana, ki ga tvorita križni hodnik in redovna cerkev.

V času reform Jožefa II. leta 1784 je bil samostan razpuščen. Po 114 letih, leta 1898, so se beli menihi vrnili v Stično. V cistercijanskem duhu Ora et labora nadaljujejo svojo večstoletno pot. Stiška opatija je danes najstarejše duhovno in kulturno središče pri nas.

Več o samostanu najdete na uradni strani Cistercijanske opatije Stična.

Križni hodnik

Osrednji prostor stiškega samostana tvori križni hodnik. Sestavljen je iz štirih hodnikov, ki v kvadratu obdajajo križni vrt.

Njegova prvotna podoba je bila še pred kratkim uganka, z nedavnimi raziskavami pa so na dan prišli pomembni podatki za njegovo rekonstrukcijo. Stiški križni hodnik je večje spremembe doživel okrog leta 1230, ko je dobil gotske oboke. Ker je v kasnejših stoletjih, zlasti v baroku, doživel le manjše spremembe, še danes velja za enega najlepših gotskih križnih hodnikov na Slovenskem.

V obdobju srednjega veka je križni hodnik doživel številne poslikave, od katerih po pomembnosti izstopajo tiste, ki jih je sredi 15. stoletja naslikal priznani gotski slikar Janez Ljubljanski.

Prostori okoli križnega hodnika so bili po pravilih cistercijanskega reda razporejeni v natančno določenem zaporedju. V vzhodnem kraku je bila posebnega pomena kapiteljska dvorana, kjer so menihi sprejemali vse pomembnejše odločitve. Ob južnem kraku je izstopal predvsem refektorij, s štukaturami okrašena meniška jedilnica, ki je v današnji obliki nastala v 18. stoletju.

Bazilika žalostne matere božje

Cerkev je bila sezidana v 12. stoletju. Bila je romanska triladijska slopna bazilika, na vzhodni strani zaključena s polkrožnimi absidami.

Dve absidi sta še danes vidni na vzhodnem dvorišču, absida glavne ladje pa je pod tlakom v prezbiteriju. V desni kapeli ob prezbiteriju je predstavljena originalna romanska stena. Romanska arhitektura cerkve je dobro vidna še na podstrešju. V 17. stoletju so za časa opata Jakoba Reinprechta (1603-1626) romansko cerkev prezidali v baročnem stilu, močno spremenili njeno zunanjo in notranjo podobo in jo skrajšali za eno arkado.

Druga barokizacija cerkve je bila v času opata Viljema Kovačiča (1734-1764). Po reformah cesarja Jožefa II. konec 18. stoletja je cerkev postala župnijska. Leta 1936 je bila ob njeni osemstoletnici razglašena za baziliko.

Glavna ladja današnje cerkve meri 62,30 m, široka je 18 m. Glavnina cerkvene opreme - oltarji, prižnica, klopi v meniškem koru, orgle, del klopi v cerkvi - je poznobaročna, iz druge polovice 18. stoletja. Glavni oltar je posvečen Žalostni Materi božji.